Satirična pripoved po osnutku iz leta 2013. Bine je izmišljen lik. Njegov način dela žal ne potrebuje izmišljene tehnologije.
Bine je bil vodja informatike v srednje velikem podjetju, ki je bilo po njegovem strokovnem mnenju nekoliko preveliko za sposobnosti svojih uporabnikov.
Podjetje je imelo direktorja, prodajo, računovodstvo in proizvodnjo. Bine je imel vse to na skrbi, čeprav v sistemizaciji ni bilo ustrezno zapisano.
Najbolje se je to videlo na zadnjem kolegiju.
Računovodkinja je želela predstaviti finančne projekcije, vendar projektor ni deloval. Bine je vstal, zavzdihnil dovolj glasno, da so tudi pri vratih razumeli resnost položaja, in se lotil diagnostike.
Po desetih minutah je bila slika na platnu.
Računovodkinja je nato skoraj celo uro govorila o stroških, prihodkih in odstopanjih. Bine je sedel nazaj in molčal. Nihče se mu ni zahvalil, čeprav je bil njegov prispevek edini, brez katerega sestanka sploh ne bi bilo.
Pri točki »informatika« je direktor vprašal, ali je pripravil načrt za naslednje leto.
Bine je pogledal proti projektorju.
Očitno ni bilo dovolj, da stvari delujejo. Po novem jih je bilo treba še načrtovati.
Časi, ko je imel sistem vrata
Včasih je bilo drugače.
Z Lojzom sta imela strežnik v isti sobi kot pisalni mizi. Če je kaj zabrnelo, sta slišala. Če je kaj nehalo brneti, sta slišala še bolj. Sistemski nadzor je bil neposreden in zanesljiv, predvsem pa ni zahteval tedenskega poročila.
Kadar sta delala kaj pomembnega, je Lojz na vrata obesil napis:
NE MOTI — ODPRAVA SISTEMSKE NAPAKE.
Podjetje je razumelo. Nihče ni trkal. Nihče ni spraševal, koliko bo stalo. Nihče ni zahteval, naj se napaka opredeli glede na vpliv na poslovanje.
Enkrat je napis ostal na vratih še tri dni po odpravi napake. To so bili eni produktivnejših dni v zgodovini oddelka.
Bine je iz tistega obdobja ohranil belo haljo. Ležala je v spodnjem predalu, lepo zložena, pod starimi katalogi. Občasno si jo je zvečer še oblekel. Imela je žepe za izvijače in dostojanstvo, ki ga polo majica z logotipom podjetja preprosto ni mogla nadomestiti.
Strežnike so medtem preselili v klet. Direktor je to imenoval ureditev podatkovnega centra.
Bine je v tem videl predvsem povečanje razdalje med strokovnjakom in stroko.
Dva mulca in nevarna zamisel
Ker je podjetje raslo, je Bine dobil dva sodelavca.
Sam je prosil za pomoč. Kadrovska je to očitno razumela kot dovoljenje za zaposlovanje ljudi z lastnimi predlogi.
Prvi je želel urediti dokumentacijo. Drugi je predlagal avtomatizacijo ponavljajočih se opravil. Bine ju je poslušal s potrpežljivostjo človeka, ki bo moral nekoč popravljati posledice njunega navdušenja.
»Najprej morata razumeti, kako imamo tukaj narejeno,« jima je pojasnil.
»Saj zato bi zapisala,« je rekel prvi.
Bine je odložil skodelico.
Določene stvari so bile pač preveč kompleksne za zapisovanje. Na primer to, da je bilo treba pred mesečnim obračunom ponovno zagnati eno storitev, vendar ne pred četrtkom in nikakor ne, dokler iz računovodstva ni poklicala gospa Marija.
Zakaj?
Ker so enkrat naredili drugače.
Bine se je spomnil. To bi moralo zadostovati.
Ko sta predlagala, da bi postopek preverili in uredili, je ocenil, da za takšne eksperimente trenutno ni časa. Bližal se je mesečni obračun in moral je biti na voljo.
Brez njega ni šlo.
Bela tabla
Nekega ponedeljka je v pisarni našel veliko belo tablo.
Stala je tam, kjer je bil prej njegov benjamin. Pod njo ni bilo več niti Grundingovega kasetofona, ki sicer ni deloval, vendar zato ni bil nič manj njegov.
Na tabli so bili trije stolpci: »Za narediti«, »V delu« in »Končano«.
Bine je najprej preveril, ali je na njej njegovo ime.
Potem je vprašal, kdo je to odobril.
Mlajša sodelavca sta pojasnila, da bi tako lažje videli, kaj kdo dela, kaj čaka in kje potrebujejo pomoč.
Bine je videl precej več. Vsakdo, ki bi stopil v pisarno, bi lahko dobil mnenje o njihovem delu. Brez potrebnega predznanja. Brez konteksta. Morda celo direktor.
»Našega dela se ne da stlačiti na listke,« je rekel.
Do malice je kljub temu napisal svojega.
Na njem je pisalo »tekoče zadeve«.
Prilepil ga je v srednji stolpec.
Tam je ostal.
Poročila so bila dobra, ljudje so komplicirali
Bine je imel rad avtomatizirana poročila, zlasti zelena. Zelena poročila so potrjevala, da je oddelek dobro voden.
Rdeča je pregledoval takrat, ko je bilo več časa. Običajno so zahtevala sodelovanje drugih ljudi, to pa je delo vedno zapletlo.
Nekega jutra ga je poklicala vodja prodaje, ker niso mogli izdajati ponudb.
Bine je odprl nadzorno ploščo. Strežnik je bil dosegljiv. Procesor ni bil preobremenjen. Prostora na disku je bilo dovolj.
»Pri nas je vse zeleno,« je povedal.
»Pri nas pa stranka čaka.«
Bine je to sprejel kot nepotreben pritisk na informatiko. Če bi vsi ostali mirni, bi se težava lažje reševala.
Mlajši sodelavec je pozneje ugotovil, da ne deluje povezava med dvema aplikacijama. Predlagal je, da bi v nadzor dodali tudi preverjanje, ali je mogoče ponudbo dejansko izdelati.
Bine je pomislil, da bo potem na plošči samo še več rdečega.
Centrala je bila plačana
Ko je direktor zahteval pregled stroškov telefonije, je Bine prvič resno podvomil o prihodnosti podjetja.
Telefonija je delovala. Telefoni so bili na mizah. Žice v stenah. Centrala odplačana. Dvigneš slušalko, pokličeš, govoriš, odložiš. Kateri del tega je potreboval preobrazbo?
Vse to je želel zapisati v analizo, vendar se ni spomnil modela centrale.
Odšel je do prostora, kamor je včasih prihajal zunanji serviser.
Vrat ni bilo.
Nekaj časa je stal na hodniku in gledal gladko prepleskano steno. Potem se je spomnil prenove. Premikali so predelne stene, uredili novo sejno sobo in nekje v postopku zazidali dostop do prostora, za katerega očitno nihče ni vedel, da je pomemben.
Telefoni so še vedno delovali.
Bine je v tem videl dokaz kakovosti obstoječe rešitve.
Mlajša sodelavca sta videla nekoliko drugačen problem, vendar sta se do takrat že naučila, da je za vsako strokovno razpravo treba izbrati pravi trenutek.
Po dveh dneh, enem prepiru z vzdrževalcem in posegu v steno je bila centrala spet dostopna.
Bine je na kolegiju poročal, da je bila kritična situacija uspešno rešena.
Direktor se mu je zahvalil.
To je bil prvi dober sestanek po dolgem času.
Direktor bi rad nekaj strateškega
Na naslednjem kolegiju pa je direktor ponovno odprl vprašanje prihodnosti IT-ja.
Bine naj bi postal bolj strateški.
Izraz ga je prizadel. Še prejšnji petek je direktorju urejal domači računalnik. V soboto je bil v podjetju zaradi obračuna. V ponedeljek je reševal tiskalnik v skladišču. Če to ni bil celovit pregled nad delovanjem organizacije, kaj potem je?
A tokrat je imel tudi direktor problem, čeprav se ga še ni povsem zavedal.
Leta je Bineta nagrajeval za to, da je bil vedno dosegljiv in je vsako stvar nekako rešil. Ko je Bine prosil za čas za ureditev okolja, ga ni bilo. Ko je predlagal zamenjavo nečesa dotrajanega, je moralo zdržati še eno leto. Ko je zvečer čudežno oživil sistem, je bil junak.
Zdaj je direktor želel manj junaštva in več reda.
Bine bi moral prepoznati trenutek in se mu pridružiti. Namesto tega ga je razumel kot pomanjkanje hvaležnosti.
»Saj lahko grem na dopust, pa boste videli,« je rekel.
V sejni sobi je za trenutek nastala tišina.
Bine jo je razumel pravilno: sporočilo je doseglo naslovnika.
Ni pa povsem razumel, kakšno sporočilo je poslal.
Poskus
Čez nekaj tednov je dejansko odšel na dopust.
Pred odhodom je pustil telefonsko številko, na kateri je bil že sicer dosegljiv vsem. Mlajšima sodelavcema je še enkrat pojasnil, naj se večjih stvari ne lotevata sama.
Prvi dan je telefon položil na mizo ob ležalniku.
Ni zvonil.
Drugi dan je preveril signal.
Tretji dan je poklical v pisarno.
»Je vse v redu?«
»Je,« je rekel mlajši sodelavec.
»Obračun?«
»Urejen.«
»Marija je poklicala?«
»Je. Skupaj smo šli skozi postopek in ga zapisali.«
Bine se je usedel.
»Samo pazita, ker pri nas stvari niso tako preproste.«
»Vemo. Zato smo zapisali tudi izjeme.«
Po klicu je nekaj časa gledal telefon. Moral bi biti zadovoljen. Sodelavca sta očitno nekaj znala, podjetje je delovalo, on pa bi lahko prvič po dolgem času mirno dokončal dopust.
Namesto tega ga je glodalo, ali bodo ob njegovi vrnitvi sploh razumeli, koliko dela je bilo potrebnega, da je vse to postavil.
To ni bilo povsem nepošteno vprašanje. Bine je res veliko naredil. Veliko noči preživel v podjetju in veliko težav rešil, ko drugih ni bilo zraven.
Težava je bila v tem, da si je za svoje delo želel samo en dokaz.
Da brez njega ne gre.
Ko se je vrnil, je na beli tabli našel nekaj novih listkov v stolpcu »Končano«. Njegove »tekoče zadeve« so bile še vedno na sredini.
Pri vratih ga je pričakal direktor.
»Dobro si ju uvedel,« je rekel. »Vse je teklo.«
Bine je že zajel sapo, da bi pojasnil, zakaj stvari niso tako preproste.
Potem je pogledal proti tabli.
Pohvalo je dobil.
Samo za nekaj, na kar sam ni bil ponosen.