Direktor se je vrnil s srečanja, na katerem so vsi že uporabljali umetno inteligenco. Ponudnik ima rešitev. Zaposleni jo po malem preizkušajo sami. Vodja IT pa mora iz vsega tega sestaviti nekaj, kar bo delovalo tudi po koncu predstavitve.
Iz naftalina sem pred kratkim potegnil dve besedili iz leta 2013. Eno o prihodnosti IT-ja, drugo o šefu Binetu, ki je svojo vrednost meril predvsem s tem, koliko stvari brez njega ni delovalo.
Nekatere lastne napovedi sem ob ponovnem branju pospremil z nasmehom. Pri Binetu sem se smejal nekoliko manj. Lik je bil že takrat mišljen satirično, njegov način razmišljanja pa je očitno dovolj vzdržljiv, da preživi več generacij tehnologije.
Toda pustimo Bineta za trenutek pri njegovi beli tabli. Zanimivejše vprašanje je, kaj danes pričakujemo od človeka, ki v podjetju povezuje tehnologijo in vodstvo.
Lahko mu rečemo CIO, direktor informatike ali vodja IT. V manjšem podjetju ima morda manj imeniten naziv in precej širši seznam opravil. Bistvo njegove vloge se pokaže takrat, ko nekdo v upravo prinese veliko tehnološko obljubo.
Danes si tak pogovor najlažje predstavljamo ob umetni inteligenci.
»Nekaj moramo narediti,« reče direktor. »Konkurenca to že uporablja.«
CIO prikima.
»Za kaj konkretno?«
»No, to boš pa ti povedal. Saj si ti za IT.«
In tako dobi tehnologija lastnika, še preden poslovni problem sploh dobi ime.
Konkurenca ima običajno najboljše rezultate med kosilom
Tehnološko navdušenje ima zanimiv način širjenja. Začne se z idejo, nadaljuje s predstavitvijo in na poslovnem srečanju že nastopa kot nekaj, kar vsi resni igralci uspešno uporabljajo.
Spomnimo se samo pogovorov o blockchainu. Beseda je lahko prišla precej dlje kot razumevanje problema, ki naj bi ga reševala. Za nastop v razpravi je bilo dovolj navdušenje; podrobnosti so bile naloga nekoga drugega.
Pri umetni inteligenci je skušnjava še večja, ker je prvi stik tako neposreden. Vpišeš vprašanje, dobiš smiseln odgovor. Naročiš povzetek, pojavi se povzetek. Nekaj, kar je prej zahtevalo čas, je nenadoma opravljeno pred tvojimi očmi.
To je prepričljivo. Tudi upravičeno prepričljivo.
Zaplet se začne, ko iz te izkušnje preskočimo na sklep, da bomo na podoben način uredili celoten oddelek.
Med »orodje je pripravilo dober odgovor« in »podjetje se lahko na ta postopek zanese« je precej dela. Na predstavitvi ta razdalja pogosto izgine med dvema diapozitivoma.
Podobno velja za zgodbe o konkurenci. Izjava »mi smo to že uvedli« lahko pomeni uspešno uporabo v vsakdanjem poslovanju. Lahko pomeni tudi poskus v enem oddelku, nekaj kupljenih licenc ali projekt, katerega stroškov še nihče ni zares seštel.
Ni treba predpostaviti, da vsi lažejo. Dovolj je, da vsak pove najlepši del svoje zgodbe.
Naloga CIO-ja je ugotoviti, kateri del te zgodbe bi lahko imel vrednost tudi v njegovem podjetju.
Za to potrebuje radovednost, nekaj tehničnega znanja in dovolj mirnosti, da mu ni treba tekmovati v navdušenju.
Med varuhom vrat in hišnim evangelistom
Pri odzivih na nove tehnologije vidim dve skrajnosti.
Na eni strani je vodja IT, ki najprej našteje razloge, zakaj nečesa ne potrebujemo. Varnost, združljivost, zrelost, pomanjkanje kadra, druge prioritete. Včasih ima pri vsem tem prav. Včasih pa z legitimnimi strokovnimi pomisleki nekoliko preveč udobno varuje tudi svoj način dela.
Na drugi strani je navdušenec, ki se s predstavitve vrne že skoraj v vlogi ponudnikovega prodajalca. Vidi možnosti, povezuje ideje in bi najraje začel takoj. Vprašanja o vzdrževanju, odgovornosti in stroških se mu zdijo neprijetno malenkostna glede na zgodovinski trenutek.
Prvi lahko podjetju zapre koristne poti. Drugi ga lahko po njih odpelje, ne da bi preveril, kako se pride nazaj.
To nista nujno dve vrsti ljudi. Lahko sta dva odziva istega človeka: previden pri tehnologiji, ki je ne pozna, in presenetljivo popustljiv pri tisti, v katero se je zaljubil.
Zato se mi zdi pomembno, da ima CIO način presoje, ki zdrži tudi njegovo lastno navdušenje.
Če od sodelavcev zahteva dokaze o koristi, jih mora zahtevati tudi za svojo najljubšo rešitev.
Začeti je treba pri delu, ki ga želimo izboljšati
Predstavljajmo si, da podjetje želi z AI pospešiti pripravo ponudb.
To je že precej bolj uporaben začetek kot »uvedli bomo agente«.
Zdaj lahko pogledamo, kaj se pri ponudbah dejansko dogaja. Koliko časa traja priprava? Kje ljudje iščejo podatke? Kaj prepisujejo? Kdo preverja cene in posebne pogoje? Katere izjeme povzročijo največ zapletov?
Morda ugotovimo, da zaposleni največ časa izgubijo z iskanjem po dokumentih. Morda čakajo na odobritev popusta. Morda morajo isti podatek trikrat vnesti v različne aplikacije.
To so trije različni problemi. Ni samoumevno, da vsi potrebujejo isto rešitev ali da vsi sploh potrebujejo AI.
CIO mora znati razpravo pripeljati do te ravni. Pri tem potrebuje sodelavce iz prodaje, financ in operative, ker dejanskega dela ne more razumeti samo iz opisa aplikacije.
In nekdo iz poslovanja mora prevzeti odgovornost za rezultat.
Če prodaja želi hitrejše ponudbe, mora pomagati določiti, kaj šteje kot dobra ponudba, koliko preverjanja je potrebno in katere napake so nesprejemljive. Tega ni mogoče v celoti preložiti na IT, nato pa ob težavi ugotoviti, da rešitev »ne razume našega posla«.
Razumevanje posla se začne pri ljudeh, ki ga opravljajo.
Človeški glas je uporabniški vmesnik. Odgovornost je še vedno naša.
Posebnost pogovornih orodij je v tem, da jih lahko hitro začnemo presojati kot sogovornike.
Odgovor je tekoč. Stavki so urejeni. Ton je samozavesten. Orodje razume vprašanje dovolj dobro, da imamo občutek, da razume tudi vse posledice odgovora.
Tu mora biti CIO posebej pozoren na razliko med prijetno uporabniško izkušnjo in zanesljivim poslovnim postopkom.
Pri ponudbi ni dovolj, da besedilo lepo zveni. Cena mora biti prava. Popust dovoljen. Dobavni rok izvedljiv. Podatek o stranki uporabljen na ustrezen način.
Če sistem ponudbo tudi pošlje, je posledica drugačna, kot če jo samo pripravi za pregled. Če lahko spremeni ceno, potrdi naročilo ali sproži plačilo, je razlika še večja.
Beseda »agent« teh razlik ne odpravi.
Obseg pooblastil mora slediti preverjeni zanesljivosti in posledicam napake, ne prepričljivosti nastopa.
Zaposlenim zato ne zadostuje povedati, katero orodje smejo uporabljati. Razumeti morajo, za kaj je uporabno, kje potrebuje pregled in kdaj mu ne smejo predati odločitve.
Tudi navodilo »človek naj preveri« je lahko precej prazno. Kateri človek? S katerim znanjem? Koliko časa bo imel? Ali ima dostop do podatkov, s katerimi lahko rezultat preveri?
Če mu sistem v nekaj minutah pripravi več vsebine, kot jo lahko v delovnem dnevu smiselno pregleda, smo morda avtomatizirali predvsem nastajanje novega zaostanka.
Ko se predstavitev konča, se začne storitev
Na demonstraciji vidimo vprašanje in odgovor. V ozadju pa je lahko cela veriga sestavnih delov: model, povezava do podatkov, iskalnik, zunanja storitev, pravice dostopa in pravila, ki usmerjajo postopek.
Nič od tega samo po sebi ni slabo. Tako se rešitve gradijo.
Pomembno pa je vedeti, kdo razume celoto in kdo bo ukrepal, ko se bo del verige spremenil ali odpovedal.
Kdo bo opazil, da povezava še deluje, vendar vrača nepopolne podatke? Kdo bo preveril posledice nove različice modela? Kdo bo znal razložiti, zakaj je sistem pripravil drugačen rezultat kot prejšnji teden?
Tu mora CIO ponudniku postaviti vprašanja, ki jih je na uspešni predstavitvi nekoliko nerodno postaviti.
Kaj bomo morali vzdrževati? Kaj boste vzdrževali vi? Kako bomo spremljali kakovost? Kaj se zgodi ob nedosegljivosti zunanje storitve? Katere odvisnosti bomo prevzeli?
Dober ponudnik ne potrebuje odgovora na vsako vprašanje v prvi minuti. Mora pa znati razlikovati med tem, kar je preveril, kar predvideva in česar še ne ve.
Če je vsaka neznanka odpravljena z »to bo platforma uredila«, smo za zdaj dobili predvsem zagotovilo.
Prihranjen čas še ni prihranjen denar
Pri ocenjevanju koristi hitro postanemo zelo natančni tam, kjer je račun najlažji.
Če orodje prihrani deset minut na nalogo, nalogo opravimo stokrat in rezultat pomnožimo s ceno delovne ure, dobimo lep znesek.
Za poslovno odločitev pa potrebujemo še nekaj odgovorov.
Koliko časa bo zahteval pregled? Koliko popravkov? Koliko izjem? Kaj bodo zaposleni naredili s sproščenim časom? Bomo lahko opravili več dela, skrajšali odzivne čase ali izboljšali kakovost?
Vse to so lahko resnične koristi. Ni jih treba na silo preobleči v zmanjšanje števila zaposlenih, da bi bile videti dovolj poslovne.
Na stroškovni strani prav tako ni samo naročnina. Tu so povezovanje, priprava podatkov, spremljanje delovanja, podpora uporabnikom in prilagajanje spremembam.
Zato bi od CIO-ja pričakoval oceno za običajno uporabo, večjo obremenitev in manj prijeten scenarij. Od financ in vodstva pa sodelovanje pri presoji, katere koristi imajo za podjetje dejansko vrednost.
Neznanke so sprejemljive. Problem nastane, ko jih v poslovnem načrtu ovrednotimo z nič.
Previdnost mora imeti naslednji korak
Ob vsem tem bi bilo prelahko zapisati, da je naloga CIO-ja predvsem zavirati prehitre odločitve.
Tudi neodločanje ima posledice.
Če je uradni odgovor na vsako pobudo predolg seznam pomislekov, zaposleni in oddelki dobijo dober razlog, da začnejo iskati svoje poti. Vodja IT lahko ohrani občutek nadzora, medtem ko se dejanska uporaba tehnologije preseli iz njegovega vidnega polja.
Zato mora ob opozorilu ponuditi tudi izvedljiv naslednji korak.
Pri pripravi ponudb bi to lahko pomenilo omejen preizkus: izbrane vrste ponudb, urejeni podatki, določen proračun in obvezen pregled pred pošiljanjem. Pred začetkom se dogovorimo, kaj bomo merili in kakšen rezultat upraviči nadaljevanje.
Preverimo tudi neprijetne primere. Manjkajoč cenik. Nasprotujoča si podatka. Poseben dogovor s stranko. Zahtevo, ki je sistem ne bi smel izvesti.
Uspešen preizkus nam da razlog za širitev. Neuspešen nam mora dovoliti, da odnehamo ali spremenimo pristop.
Projekt, ki ga ni mogoče ustaviti, ker smo se z njim že preveč pohvalili, je izgubil pomemben del svojega nadzora.
Kaj torej pričakovati od sodobnega CIO-ja?
Ne pričakujem človeka, ki bo znal napovedati vsako spremembo tehnologije. Niti nekoga, ki bo osebno razumel vsako podrobnost vsakega orodja.
Pričakujem pa, da bo znal povezati prave ljudi, razjasniti namen, pokazati odvisnosti in vodstvu predstaviti odločitev tako, da bo razumelo tudi njeno manj bleščečo stran.
Da bo poleg »to lahko naredimo« povedal še, kaj za to potrebujemo, kdo bo odgovoren in po čem bomo vedeli, da je bilo smiselno.
Od vodstva pa pričakujem, da mu bo omogočilo takšno vlogo. Težko zahtevaš strateškega sogovornika, če ga vključiš šele takrat, ko je rešitev že obljubljena, rok določen in ponudnik povabljen na podpis.
Lepota tega dela je v trenutku, ko tehnologija ljudem zares olajša delo. Ko lahko prodaja hitreje odgovori, sodelavec ne prepisuje več istih podatkov in podjetje zmore nekaj, česar prej ni.
Past je v tem, da si zasluge hitro prisvoji novost, odgovornost za njene posledice pa ostane ljudem, ki morajo z njo živeti.
Zato bi pogovor z začetka članka zaključil drugače.
»Konkurenca to že uporablja,« reče direktor. »Kdaj bomo mi?«
»Predlagam, da začnemo pri ponudbah,« odgovori CIO. »Prodaja bo določila, kaj mora biti boljše. Skupaj bomo preverili rezultat, stroške in napake. Potem se odločimo, koliko dela lahko sistemu zaupamo.«
Direktor ga pogleda.
»Torej verjameš v AI?«
»Dovolj, da ga preizkusimo. In svoje delo jemljem dovolj resno, da uspeha ne razglasim vnaprej.«