Najprej boste odpustili predrage strokovnjake. Potem boste ugotovili, da je najdražji človek tisti, ki ga nimate več. Takrat bo vaš tehnološki ponudnik ravno prenavljal cenik.
Predstavljajmo si direktorja, ki je pravkar odkril umetno inteligenco. Včeraj je za strokovno mnenje potreboval sodelavca. Danes potrebuje geslo. Napredek je očiten: geslo mu ne ugovarja, ne zahteva višje plače in ne začne vsakega drugega odgovora z nadležnim »odvisno«.
Končno nekdo, ki razume njegovo vizijo. Ali pa vsaj zna iz nje sestaviti dvanajst prepričljivih alinej.
Po nekaj uspešnih dopisih in eni lepo oblikovani analizi nastopi razsvetljenje: zakaj pravzaprav plačujemo vse te ljudi?
Vprašanje je razumljivo. Še posebej, če ste delo strokovnjaka doslej merili predvsem po številu strani, ki jih je izdelal. Orodje jih izdela več. Hitreje. In brez pripomb, da vhodni podatki nimajo smisla.
Dobili ste dostop do odgovora. Vmes ste si pripisali še znanje, potrebno za njegovo presojo.
To je izjemno udobna zamenjava. Na sestanku lahko govorite o področju, ki ga še včeraj niste poznali. Uporabljate prave izraze. Argumenti imajo strukturo. Celo zaključek je samozavesten. Če vas kdo vpraša, na kateri predpostavki vse skupaj stoji, lahko pač odprete nov pogovor.
Sodelavec, ki opozori na napako, ob tem postane težava. Ni dovolj agilen. Ne razume prihodnosti. Upira se spremembam. Kako priročno: človeka, ki zna preveriti vaš novi vir modrosti, lahko razglasite za oviro pri njegovi uvedbi.
Seveda bo treba narediti naslednji korak. Sam pogovorni pomočnik še ni digitalna preobrazba. Potrebujete agente, povezave, avtomatizacijo. Izvajalec pripravi rešitev. Prodaja dobi povzetke, podpora odgovore, vodstvo nadzorno ploščo. Vse se povezuje z vsem. Predstavitev je odlična.
Potem pride najljubši diapozitiv: prihranki pri zaposlenih.
Odide človek, ki ve, zakaj največja stranka nikoli ne naroča po standardnem postopku. Odide tisti, ki zna prepoznati napačen podatek, še preden postane napačna odločitev. Odide inženir, ki razume, kaj se med sistemi dejansko dogaja.
V preglednici so to tri uspešno odstranjene stroškovne postavke. V podjetju so to tri luknje, za katere še ne veste, kako globoke so.
Toda poročila prihajajo. Kazalniki so zeleni. Sistem deluje.
Tudi most lahko nekaj časa stoji, ko z njega odstranite inženirja. To še ni dokaz, da inženirja ne potrebujete.
Pod lepo nadzorno ploščo medtem živi zbirka modelov, konektorjev, pravic, zunanjih storitev in pravil, ki jih nekdo mora razumeti. Ko gre vse po načrtu, je tak človek videti kot nepotreben strošek. Ko gre kaj narobe, ga iščete z besedami »ali res nimamo nikogar, ki bi to znal?«
Imeli ste ga.
Njegov odhod ste predstavili kot dosežek.
Zdaj pa predpostavimo, da se ne zgodi nobena katastrofa. Noben vdor, noben dramatičen izpad. Samo elektronsko sporočilo ponudnika: posodabljamo pakete, izboljšujemo uporabniško izkušnjo, prilagajamo cene.
Vaša uporabniška izkušnja bo odslej občutno dražja.
Seveda boste zagrozili z odhodom. Saj ste vendar lastnik podjetja, vajeni pogajanj. Potem bo nekdo vprašal, koliko časa bi potrebovali za selitev, katere podatke sploh lahko prenesete in kdo zna na novo sestaviti procese.
V prostoru bo nenadoma veliko manj vizionarstva.
Ponudniku vam ni treba prepovedati odhoda. Dovolj je, da si ga ne morete več privoščiti.
Tu postane zgodba zanimiva. Lastnik, ki je želel zmanjšati odvisnost od ljudi, je povečal odvisnost od platforme. Pri zaposlenem ga je motilo, da ima pogajalsko moč. Zdaj jo ima nekdo, ki mu za vaše podjetje ni treba poznati niti vašega imena.
Vi ste številka stranke. Vaša poslovna kontinuiteta je postavka v njihovem naročniškem paketu.
Temu lahko rečete tehnofevdalizem. Na ponudbi bo verjetno pisalo »Enterprise«.
Za takšen razplet ni treba uničiti odprte kode ali odkupiti vseh malih razvijalcev. Alternative lahko mirno ostanejo na voljo. Brez ljudi, ki jih znajo uporabiti, so za vas približno tako uporabne kot načrt letala za potnika, ki je pravkar odpustil pilota.
Da ne bo pomote: podjetje ni muzej delovnih mest. Nesmiselnih opravil ni treba ohranjati, slabe organizacije pa ni treba braniti z romantiko o človeškem dotiku. Tudi strokovnjak, ki vse znanje skriva v svoji glavi, ustvarja odvisnost. AI lahko pomaga dokumentirati postopke, razširiti znanje in opraviti delo bolje.
Prav zato je škoda, če je največja vodstvena ideja ob tako zmogljivem orodju zgolj: koliko ljudi lahko odstranimo?
Od dobrega direktorja bi pričakoval še kakšno vprašanje. Kdo bo preverjal rezultate? Kaj mora ostati naše znanje? Koliko nas stane izhod? Ali znamo poslovati tudi, ko naš izbrani ponudnik spremeni pravila?
To so manj bleščeča vprašanja. Zanje tudi ni tako prijetnega diapozitiva kot za znižanje stroškov dela. So pa precej pomembna za nekoga, ki se ima za lastnika svojega poslovanja.
Morda boste z AI res ustvarili več dobička. Morda boste z manjšo ekipo delali bolje. Toda če pri tem odstranite še sposobnost razumevanja, preverjanja in samostojnega odločanja, ste del prihodnje pogajalske moči prodali za današnji lepši rezultat.
Razlika se bo pokazala ob naslednji podražitvi.
Ko odpustite znanje, vam ostane naročnina. Njeno naslednjo ceno bo določil nekdo drug.
Takrat mu lahko razložite, da je predrag.
Tako kot ste prej razložili svojim zaposlenim.