TIPI / Avtorski pogled

Oblak je odnesel strežnike. Težave so ostale.

Jernej Pirc · TIPI · · O avtorju

Leta 2013 sem razmišljal, kako bo oblak spremenil IT. Trinajst let pozneje berem svoje napovedi in ugotavljam, da sem nekoliko precenil tehnologijo. Predvsem pa podcenil organizacijsko trdoživost neumnosti.

Branje lastnih tehnoloških napovedi po trinajstih letih je posebna oblika osebnostne rasti. Nekje med ogledom fotografij stare pričeske in najdbo poslovnega načrta, v katerem si prihodke označil za konservativno ocenjene.

Leta 2013 sem pisal o prihodnosti IT-ja. O oblaku, ponudnikih storitev in vodjih informatike, ki bodo morali prej ali slej ugotoviti, da njihova vrednost ni sorazmerna s številom strežnikov, za katere imajo ključ.

Osnovna misel je bila razumna: če lahko infrastrukturo najamemo kot storitev, bi moral notranji IT več časa nameniti poslovanju. Razumeti, kako podjetje zasluži denar, kje ga izgublja in kaj bi lahko s tehnologijo naredilo bolje.

Potem sem naredil klasično napako človeka, ki mu je misel všeč.

Potegnil sem jo predaleč.

V besedilu sem predvidel, da se bo IT odpovedoval zagotavljanju infrastrukture in se vse bolj posvečal procesom, aplikacijam ter razvoju poslovanja. Pri podjetjih, kjer je IT že samo jedro posla, sem šel še korak dlje. Zapisal sem:

»Debat o zniževanju IT stroškov v boardih teh podjetji ne bo, kvečjemu o profitabilnosti posameznih rešitev.«

Ta stavek puščam skoraj tak, kot sem ga našel. Tudi slovnično ni povsem zdrav, vendar ima večje težave drugje.

Danes bi mu dodal opombo: avtor je bil ob pisanju očitno dobre volje.

Razprava o profitabilnosti namreč prav nič ne preprečuje razprave o stroških. Lahko ji celo precej pospeši utrip. In če neko podjetje živi od tehnologije, to še ne pomeni, da so njegovi oddelki čudežno usklajeni, prioritete jasne, investicije premišljene, vodstvo pa imuno proti ideji, da bi letos naredili dvakrat več s tretjino manj ljudi.

Tudi digitalno podjetje ima lahko povsem analogne prepire.

Prodaja nekaj obljubi. Razvoj o tem izve pozneje. Operativa ugotovi, da bo morala stvar vzdrževati. Finance vprašajo, zakaj tega ni bilo v načrtu.

Vsi imajo svoje podatke. In vsi imajo prav.

Strežnik je bilo najlažje preseliti

V takratnem razmišljanju sem precej prostora namenil temu, kje bo infrastruktura in kdo jo bo upravljal. Manj pa vprašanju, kaj se mora zgoditi v podjetju, da bo selitev sploh kaj izboljšala.

Danes bi razmerje obrnil.

Predstavljajmo si podjetje, v katerem naročilo potuje skozi tri oddelke, dve preglednici in eno sodelavko, ki ve, katera različica podatkov je prava. Ko je ni, naročilo počaka. Uradno zaradi preverjanja.

Takšno podjetje lahko preseli aplikacijo v oblak. Prijava bo drugačna, dostop morda udobnejši, tehnično okolje bolje urejeno. Naročilo pa bo še vedno čakalo na isto sodelavko.

Samo zdaj bo čakalo v sodobnejšem okolju.

Infrastruktura lahko izboljša pogoje za delo. Ne določi pa sama, kdo odloča, kateri podatek velja in zakaj mora neko stvar potrditi človek, ki jo že deset let potrjuje, ker jo je potrjeval njegov predhodnik.

Tu se začne tisti manj fotogenični del digitalizacije. Pogovor o odgovornostih. O izjemah. O tem, čigav oddelek bo moral spremeniti navade. O postopku, za katerega vsi vedo, da nima smisla, vendar ima vplivnega skrbnika.

Za takšne pogovore redko dobimo navdušujočo predstavitev ponudnika.

Na naslovnici bi moralo pisati: »Pomagali vam bomo ugotoviti, kdo mora nehati delati po svoje.«

Prodajno precej zahteven izdelek.

Tudi »samoumevna infrastruktura« potrebuje ljudi

V besedilu iz leta 2013 sem infrastrukturo opisoval kot nekaj, kar postaja skoraj samoumevno in neskončno prilagodljivo. Z vidika uporabnika je to privlačen cilj. Z vidika odgovornega za delovanje pa je beseda samoumevno nekoliko nevarna.

Ko nekaj zanesljivo deluje, hitro nehamo opažati delo, ki to omogoča.

Nihče ne pride na jutranji sestanek povedat, da so bile ponoči uspešno izvedene varnostne kopije, da je nekdo pravočasno opazil potek certifikata in da je bila sprememba preverjena, preden je povzročila težavo. Tak sestanek bi bil kratek in slabo obiskan.

Ko stvar odpove, se zanimanje za infrastrukturo občutno poveča.

Zato bi danes popravil tudi lastno trditev, da infrastruktura sama po sebi ne zagotavlja želene dodane vrednosti. Preveč površno je bilo zapisano. Njena vrednost je lahko prav v tem, da proizvodnja teče, podatki ostanejo dosegljivi in podjetje preživi napako, ki bi ga sicer ustavila.

To ni manj vredno zato, ker je težje spraviti na diapozitiv z naslovom »Inovacije«.

Zanesljivosti ne smemo zamenjati za odsotnost prispevka.

Seveda pa iz tega še ne sledi, da mora vsako podjetje vse upravljati samo. Sledi le, da mora razumeti, kaj potrebuje, kaj kupuje in kdo bo odgovoren, ko pričakovanja ne bodo izpolnjena.

Zunanji izvajalec ne more odločati namesto naročnika

Če bi me danes srečal jaz iz leta 2013, bi me verjetno vprašal:

»Čakaj. Takrat si zagovarjal prepuščanje infrastrukture ponudnikom. Zdaj pišeš o odvisnosti od platform in naročnin. Si si premislil?«

Pri nekaterih pričakovanjih sem si. In prav bi bilo, da si jih po trinajstih letih izkušenj tudi kje popravim.

Še vedno se mi zdi smiselno kupiti storitev, ki jo nekdo drug opravlja bolje, zanesljiveje ali gospodarneje. Danes pa bi veliko bolj vztrajal pri tem, kaj mora ostati na strani naročnika.

Nekdo mora razumeti, kako je storitev povezana s poslovanjem. Vedeti mora, katere prekinitve so sprejemljive, kako se preverja kakovost in kaj bi pomenila menjava ponudnika. Znati mora ločiti upravičeno tehnično omejitev od priročnega odgovora »to ni vključeno v paket«.

To znanje potrebuješ prav zato, ker storitev kupuješ.

Tudi dober izvajalec ne more namesto uprave določiti, katera poslovna tveganja je pripravljena sprejeti. Lahko jih pojasni, ovrednoti in predlaga rešitve. Odločitev pa nekje potrebuje ime in priimek na strani podjetja.

Pogodba je pri tem koristna.

Slabše se obnese kot nadomestilo za razumevanje.

Poslovni jezik ni tečaj izgovarjanja besede »sinergija«

Pri eni stvari bi svojemu staremu besedilu še vedno pritrdil: vodja IT mora znati govoriti s poslovanjem.

Vendar bi tudi tu dodal pojasnilo. Poslovnega jezika ne govoriš že zato, ker znaš stroške strežnikov preimenovati v investicijo v digitalne zmogljivosti.

Govoriš ga, ko znaš povedati, da bodo zaradi spremembe naročila obdelana hitreje. Da bo manj ročnega prepisovanja. Da bo podjetje ob izpadu lahko nadaljevalo delo v času, ki ga dejansko potrebuje. Ali pa, da predlagana investicija za zdaj nima dovolj dobrega razloga.

Tudi zadnje je del strokovnosti, čeprav nekoliko pokvari vzdušje na predstavitvi.

Enaka obveznost velja v drugo smer. Uprava mora znati povedati več kot »potrebujemo digitalizacijo«, »bodimo bolj agilni« ali »konkurenca že uporablja AI«.

Vodji IT je težko pripraviti smiselno rešitev, če je poslovni cilj predvsem to, da direktor na naslednjem srečanju ne bi izpadel staromoden.

Predstavljam si isti sestanek v dveh različicah. Leta 2013 nekdo reče, da moramo v oblak. Danes reče, da potrebujemo umetno inteligenco.

V obeh primerih bi rad slišal naslednji stavek:

Kaj bomo s tem konkretno izboljšali?

Če ga ni, smo za zdaj določili temo nakupa. Cilj še manjka.

Kaj bi danes povedal sebi iz leta 2013?

Da sem imel prav glede potrebe po drugačni vlogi IT-ja. Preveč optimističen pa sem bil glede tega, kako naravno bo ta sprememba sledila tehnološkemu razvoju.

Preselitev strežnikov sama po sebi ne ustvari boljšega vodje. Najem storitve ne uredi odgovornosti. Nova aplikacija ne odpravi spora med oddelkoma, ki imata različni predstavi o istem poslu.

Za vse to so potrebni ljudje, ki razumejo tehnologijo in organizacijo, znajo postavljati neprijetna vprašanja ter so pripravljeni sprejeti tudi odgovor, ki jim ni všeč.

To velja za vodje IT. In za njihove direktorje.

Če bi danes ponovno napisal tisti članek, bi zato manj ugibal, kam bo odšla infrastruktura, in več spraševal, kdo bo znal z njo smiselno upravljati, kjerkoli že bo.

Strežnik smo znali preseliti. Še vedno se učimo, kako na sestanku premakniti odločitev.

Trinajst let pozneje bi to štel za precej dobro digitalno preobrazbo.

← Vsi IT pogledi